Jože Kamenšek, SmallFriday, Železniki
Že v mlajših letih sem občudoval polnovzmetena kolesa. Seveda takrat so bile to v mojih očeh rakete, ki so imele vzmetenje spredaj in zadaj. Še sedaj se dobro spominjam dneva, ko sem prvič videl kolo za spust. Ogromne vzmetne vilice, amortizer zadaj, sedež v neki čudni poziciji – še danes dobim kurjo polt.
Pa sem počasi prišel na svoj račun, ko sem za rojstni dan dobil rdečega Rog BMX-a. Seveda to ni bilo polnovzmeteno kolo, imelo pa je profilirane gume, širše krmilo in plastične blatnike, idelano za vožnjo po travniku za hišo. Pozneje sem presedlal na gorsko kolo brez vzmetenja, a z 18 prestavami, in za nekaj časa je pri tem ostalo.
Prišla je srednja šola, potem univerza in nato služba. Vmes kar nekaj časa ni bilo navdiha za nov nakup. Leta 2013 me je prijatelj opozoril, da so v domačem kraju ustanovili MTB klub. Navdušen sem šel na srečanje, dva, tri. Nisem se našel v svetu, ki so si ga predstavljali ti prvi zanesenjaki, pa s tem ne mislim nič slabega. Osredotočeni so bili predvsem na spust (tudi tekmo organizirajo), meni pa se tisti čas to ni dopadlo. Prijatelj, ki je takrat imel "trdaka" (sedaj poznam vse te izraze, takrat pa se mi ni sanjalo kaj je to trdak), se je vozil po svoje. To mi je bilo bolj pisano na kožo. Ob spremljanju njegovih tur in slik na družbenih omrežjih sem se vedno bolj navduševal nad mislijo, da bi tudi sam preizkusil takšno kolo.
"Že v mlajših letih sem občudoval polnovzmetena kolesa."
In tako se je začelo iskanje, sprva bolj bežno, potem vse intenzivnejše. Spletne tržnice – ne trgovine – saj sem vedel, da bo moje prvo kolo rabljeno. Najdem prvega primernega in oglas pošljem prijatelju. Skoraj sem dobil spletno klofuto.
Zakaj? Kako? Čemu? Tako so se začele lekcije, na kaj vse je treba biti pozoren. Študijskega materiala na to temo se je nabralo kar nekaj: vilice, amortizerji, vpetje zadnje nihajke, kot vilice, kot podsedežne cevi, kakovost zavor, prestavni sistemi …
Najprej pa vprašanje, za kakšen namen bom kolo uporabljal. Se bom vzpenjal na lastni pogon ali s pomočjo žičnic ali avtomobilov? Kakšne ture bi rad delal? Celodnevne ali take na hitro, za eno uro? Kaj mi je pomembno? So to skoki, hitrost, izpeljava tehničnih odsekov? Svetovni splet je ponudil mnogo odgovorov, le na pravem kraju je bilo treba iskati. In tako se je oblikovala ideja, kaj bi rad na kolesu počel:
- vzpenjal bi se na lastni pogon,
- vozil bi se po gozdu in enoslednicah,
- občasno bi kako stvar preskočil,
- tudi v bike park bi šel, mogoče 2x letno,
- mogoče potovanje s kolesom.
"Najprej pa vprašanje, za kakšen namen bom kolo uporabljal..."
In sva s prijateljem sedela in razpravljala. Takrat je on "trdaka" že zamenjal z enduro kolesom. Dovolil mi je, da se z njim zapeljem okrog bloka. Videno, testirano in okuženo – naslednji korak, nakup prvega kolesa. Ponudbe veliko, pripomb na moje izbire še več :D Ampak se nisem dal in uspelo mi je najti kolo zase. Pokličem, se dogovorim za ogled, pokličem še prijatelja, če gre z menoj. Pač, že dlje časa vozi kolo, spozna se na komponente in detajle. Prideva na dogovorjeno mesto in se srečava s prodajalcem. Naredim krog po parkirišču, naredi ga tudi prijatelj, govorimo o uporabi, pa o poškodbah in seveda o ceni. Prijatelj nima večjih pripomb, meni se kar smeji. Moje prvo polnovzmeteno kolo. Dogovorimo se za ceno in hop, kolo v prtljažnik :D
Doma kolo navdušen sestavim in že se mi mudi na prvo vožnjo z novo pridobitvijo. S prijateljem se dogovoriva za naslednji dan. Po poti ugotavljam kako sem si nastavil sedež in vzmetenje, kako delujejo zavore. Pred spustom lovim sapo od vzpona in poslušam osnovna navodila za spust. Imel sem samo čelado. Vse skupaj se je slišalo precej preprosto. Štartava in že po 20 metrih se mi prijatelj odpelje iz vidnega polja. Nekako se prebijam proti dnu spusta. Tam me smeje čaka prijatelj. Navodila iz njegovih ust: »Bl' spust bremze, bo šlo lažje.« Doma grem takoj na internet iskat ščitnike za goleni in kolena, rokavice … uf, kaj če bi še hrbteničnik. No, pa sem našel še ščitnike.
Že naslednji dan me pokliče svak: »Ej, kolo sem kupil :)« Povem mu, da jaz tudi, in že sledi plan za vikend. V soboto štartava od doma, premagujeva vzpon, prideva do vstopa na trail. Zaščitna oprema na glavo, kolena in roke in greva. Na začetku lepo počasi, pot je lepa. Prideva do izravnave. Kam sedaj? Spomnim se stare DH proge, ki že nekaj časa ni v uporabi. Poizkusiva. Jooooj, bolje da bi šla peš. Korenine, mastna podlaga, brez oprijema. Več časa greva peš kot s kolesom. Končno prideva do dela, kjer pot izgleda kot pot, tako da se vsaj za silo da pelajti. Do ceste nama nekako uspe priti brez padcev in poškodb. Med potjo razpravljava, ali je sploh smiselno imeti kolo za takšne poti. Naslednji dan je moja glava še vedno polna vtisov, pa vendar, kolo bo ostalo in sledi notranji sklep, da se ga bom naučil voziti tako kot je prav.
"Ej', kolo sem kupil :)"
Zdaj imam že četrto kolo, Santa Cruz Hightowerja, ki je moje sanjsko kolo. Z vsakim kolesom sem bolj navdušen nad vožnjo. Seveda je vsako novejše, boljše, lažje, bolj ergonomsko oblikovano, učinkovito za vzpenjanje ter uživaško za spuste.
 |
 |
Ključen je namen uporabe. Začel sem s 150 mm hoda in 26‑colskimi kolesi, nadaljeval s 160 mm hoda in 27,5‑colskimi kolesi, sčasoma ugotovil, da del hoda vilice in amortizerja ostaja neizkoriščen in zato prešel nazaj na 150 mm, najprej na 27,5‑colska in sedaj končno na 29‑colska kolesa. Ponosen lastnik zadnjega kolesa sem šele dobra dva tedna, pa vendar sem zadovoljen z njim in on z menoj prav tako. Občuti se velikost koles, bolje se kotalijo čez ovire, tudi hitrosti so višje.
Tudi zaščitno opremo sem sproti menjal in dopolnjeval. Začel sem z običajno kolesarsko čelado, zdaj pa sem si po priporočilih kupil takšno, ki pokrije tudi zadnji del glave. Ščitnike za goleni in kolena sem zamenjal samo s kolenčniki, so mehkejši, zračnejši in omogočajo udobnejše gibanje. Pozna se, da se s pedalom že dolgo nisem udaril v piščal. Rokavic imam več vrst. Z dolgimi prsti, nekatere toplejše za hladne dni, nekatere bolj zračne za poletje. Da pa ne pozabim na čevlje, ki so pomembna točka stika kolesa in kolesarja. Najprej so to delo opravljali odsluženi dvoranski športni copati, potem pa sem, kakor hitro se je dalo, kupil namenske kolesarske čevlje za flat pedala. Res se pozna razlika: trši, širši podplat, manj zvijanja podplata na pedalu, nekoliko višji okrog gležnja za dodatno zaščito, ojačani del na prstih pride prav ob kakšnem neljubem udarcu kamenja.
Navdih za to, da bi imel polno vzmeteno kolo, je rastel skupaj z mano. Nekaj časa je ideja mirovala, se vsake toliko časa prebudila, da je pokazala da je še tam. Ko pa je dozorela in se s pomočjo prijatelja izoblikovala v končni izdelek, je bil hitro čas za nakup. Imel sem srečo in prijatelja, ki je bil močno vpet v ta šport in to je nekaj najboljšega kar lahko dobiš. Na spletu je na voljo ogromno informacij, včasih tudi nekoristnih. Namen kolesa, ki ga bomo izbrali, je ključen. Z DH kolesom bo redkokdo – če sploh – premagal 1000 višinskih metrov vzpona, da bi prišel na vrh spusta. Po drugi strani ne vem kdo bo s trail kolesom vozil le DH proge. Seveda, obstajajo izjeme, vendar te zgolj potrjujejo pravila :D
Res sem imel tudi srečo, da so me povabili k druženju na kolesu ob četrtkih. Fantje, ki so začeli ta druženja, so prekaljeni gorski kolesarji, kolesarski trenerji in učitelji gorskega kolesarstva. Tudi pod njihovim mentorstvom sem prišel do nivoja znanja, ki ga imam sedaj. Druženje je preraslo v skupnost imenovano SmallFriday. Vsak začetek tedna se veselim četrtka, ko se skupaj s SmallFriday družbo odpravimo na kolo ali pa poprimemo za orodje. Ne mine četrtek, da se med saboj ne bi šalili in zbadali, merili v športnih uspehih, naučili kake nove prvine na kolesu in resnično uživali v tem prelepem športu.
Upam, da vam bo predstavitev mojega vstopa v enduro svet pomagal pri kaki odločitvi in izbiri opreme, primerne za vas. In upam, da se kmalu srečamo na trailih :D
